Potovanje v Tunizijo

Tunizija

Osebna izkaznica: Tunizija

  • El-joumhouriyya et-Tounisiyya
  • Glavno mesto: Tunis (1.897.000 prebivalcev)
  • Velikost: 163,610 km2
  • Stevilo prebivalcev: 10.032.050
  • Zastava: rdeča, na sredini ima bel krog v katerem sta rdeča luna in rdeča zvezda.
  • Najvisja gora: Sha'nabi 1,544 metrov.

Podnebje

Tunizija leži v subtropskem podnebnem pasu, in sicer stika sredozemsko (širši obalni pas) ter subtropsko suho in polsuho podnebje (notranjost). Podnebje prehaja tako od zmernih sredozemskih razmer na severu proti vročim in suhim pogojem na jugu. V severnem delu države je povprečna januarska temperatura 9° C, julijska pa 26° C. Na tem območju je deževno obdobje razpotegnjeno čez hladen del leta, med oktobrom in majem. Povprečne letne padavine na severu dosežejo 610 mm, značilno pa je veliko letno gibanje stolpca. Puščavski del v Sahari na jugu dobi povprečno 210 mm dežja letno.

Tunizija

Republika Tunizija (tudi samo Tunizija) je arabska in muslimanska država, umeščena ob Sredozemsko morje na severnoafriški obali. Njeno glavno mesto je Tunis. Je najvzhodnejša in najmanjša med tremi atlaškimi državami (Maroko, Alžirija, Tunizija). Meji na Alžirijo (s svojo zahodno mejo) in Libijo (s svojo vzhodno in južno mejo). Štirideset odstotkov dežele zasedajo obronki puščave Sahare, preostalo območje pa razmeroma rodovitna zemlja in lahko dostopne obale. Ta območja so igrala pomembno vlogo že v antičnem času, iz česar posebno izstopa feničanska kolonija Kartagina, pa tudi kot skladovnica žita za kasnejše rimske koloniste. Ime Tunis naj bi izviralo iz berberskega jezika, pomenilo pa naj bi rtič.

V antičnih časih je na sedanjem tunizijskem ozemlju pomembno izstopala feničanska naselbina in postojanka Kartagina. V 4. stoletju pr. n. št. je postala najpomembnejši tekmovalec naproti Rimski republiki na področju dominacije nad Sredozemljem. To je botrovalo trem punskim vojnam, izmed katerih je bila zadnja usodna za Kartagino, saj so jo Rimljani v bitki leta 146 pr. n. št. porušili tako rekoč do tal. Tunizija je bila poslej del rimskega imperija.

Pomembno zgodovinsko obdobje Tunizije je tudi kraljevanje Vandalov. Slednji so del območja današnje Tunizije razglasili za svoje kraljestvo v 5. stoletju našega štetja.

Območje Tunizije so v 7. stoletju osvojili arabski muslimani. S tem je nastopilo dolgo obdobje prevlade arabske kulture, ki je iz dežele v veliki meri izrinila rimsko-krščanski način življenja. Opisovano dobo je s svojim vladanjem zaznamovalo več dinastij; med pomembnejšimi so Fatimidi (909-973) in Zeiridi (10. stoletje).

12. stoletje je prineslo vpade Normanov, ki so na ta način prevzeli nadzor nad nekaterimi pomembnimi obalnimi točkami dežele. Še v istem stoletju so si Arabci prisvojili nazaj zasedena območja, na oblasti pa sta se znašli dinastiji Almohadov (12. stoletje) in Hafsitov (1228-1574).

Zanimiva točka zgodovine dežele je tudi prisotnost piratov na čelu z Barbaroso II. v 16. stoletju. Piratske sile so se polastile predvsem mesta Tunis. Temu so sledili boji s španskimi imperialnimi silami, ki so tudi prevzele nadzor nad ozemljem. Prav tako je bilo tudi špansko vladanje obsojeno na hiter propad, in sicer s prihodom Turkov ter razširitvijo Otomanskega imperija na Tunizijo. Življenje pod turško oblastjo je trajalo vse do razsežne nestabilnosti cesarstva v 19. stoletju, ko se je v zadnjih desetletjih kazala vse večja avtonomija dežele.

Politične razmere v Tuniziji so doživele pomemben simboličen prerod z uveljavitvijo državne ustave leta 1861, prve ustave v arabskem svetu. Zavrt nadaljnji demokratični razvoj države pa je bil pogojen z nestabilno ekonomsko pozicijo in političnimi nemiri. Tako je leta 1869 Tunizija razglasila bankrot. Ekonomijo in s tem pomemben vpliv v državi je prevzela mednarodna finančna komisija na čelu s Francijo, Združenim kraljestvom in Italijo.

Pritiski mednarodnih nadzornikov so se stopnjevali, nakar so francoske oborožene sile leta 1881 vkorakale v državo pod pretvezo, da je tunizijska vojska prestopila meje z Alžirijo, ki je bila v tistem času ena pomembnejših francoskih kolonij, sploh v Afriki. Prišlo je do trenj med Francijo in Italijo — slednja je namreč že poprej kazala poželenje do tunizijske dežele. Kljub temu si Italija ni upala izzvati vojaškega spopada s Francijo, zaradi česar je 12. maja tega leta prišlo do uradne razglasitve Tunizije kot francoskega protektorata.

V 2. svetovni vojni je tunizijska država podpirala kvizlinško vichyjsko vlado, ki je vodila Francijo po kapitulaciji predvojne oblasti leta 1940 ob vdoru Tretjega rajha. Na ozemlju Tunizije se je bíla severnoafriška fronta: Erwin Rommel se je s svojimi četami umaknil v višavja južne Tunizije pred invazijo generala Bernarda Montgomeryja in zavezniških čet leta 1942. Zavezniki so dokončno zlomili odpor leta 1943 ter zatem ozemlje uporabili kot bazo za nadaljevanje boja preko Sicilije in Apeninskega polotoka v Evropo. Prav zaradi tega vidika — kot baza za prodor v Evropo z juga — je Tunizija odigrala izredno pomembno vlogo v 2. svetovni vojni.

Leta 1954 je prišlo do resnejših pritiskov javnosti in nacionalistično usmerjenih strank na francosko oblast, ki naj bi Tuniziji predala suverenost. Trenja so se prvič pokazala tudi v bolj nasilni luči, vse skupaj pa je bilo zadnja faza domestičnega odpora (proti protektoratu), ki se je začel z nacionalističnim gibanjem, ustanovitvijo Desturske (ustavno usmerjene) in kasneje neo-Desturske stranke — slednjo je v odločilnih časih vodil tunizijski "oče naroda", Habib Bourguiba. V naslednjih dveh letih (1955 in 1956) so potekale daljnosežne politične spremembe v državi. Francija je zaradi velikih pritiskov in trenj sprva sprejela množico konvencij in protokolov, ki so se nanašali na delno suverenost dežele. V kasnejšem času tega prelomnega obdobja pa je prišlo do postavitve samostojne tunizijske vlade po 74 letih dominata. Habib Bourguiba, pred tem tudi izgnan v Egipt, se je vrnil v velikem slogu in bil na splošnih volitvah s svojo neo-Destursko stranko izvoljen za predsednika narodnega zbora, kasneje pa za premierja. 12. novembra 1956 so Tunizijo kot samostojno državo (monarhijo) priznali Združeni narodi. V letu 1957 je premier Bourguiba odpravil monarhijo — z bejem Tunisa Mohamedom al-Aminom na čelu — ter uvedel enopartijski sistem.

Predsednik Bourguiba je vladal na svojem mestu 31 let. Svojo vladavino je v svetu zaznamoval predvsem s pritiskom na islamske fundamentalistične vrednote ter uveljavljanjem pravic za ženske, s katerimi še danes ne more tekmovati nobena arabska država. Habib Bourguiba je bil 7. novembra 1987 odstranjen s položaja, kot uradni razlog pa je novopostavljeni predsednik Zine al-Abidine Ben Ali navedel njegovo senilnost. Predsednik Ben Ali je zmagal na nadaljnjih volitvah v letih 1989, 1994 in 1999.

Pristanišča in kraji postankov

Tunis

Tunis (staro ime Tunes) je pristaniško glavno mesto Tunizije, ki se nahaja ob jezeru Tunis v severovzhodni Tuniziji.
Mesto je prometno povezano s pomočjo mednarodnega letališča Habib Bourguiba, z ladijskimi povezavami pa s pristanišči v Italiji in Franciji. Mestna železniška postaja je postojna točka železnice, ki vodi na jug do obalnega mesta Gabes ter na zahod v Alžirijo proti drugim sredozemskim pristaniščem.

Tunis je trgovski in upravni center, s svojo razvijajočo se kemično, prehrambeno in tekstilno produkcijo, postaja pa tudi industrijsko središče. Kot produkti mesta so še posebej značilne preproge, sadje, železova ruda in olive.

Mesto je ločeno na dva dela: staro arabsko jedro, ki ga obkroža obzidje, ter novi, z evropsko arhitekturo zaznamovani del. V starem delu mesta je najti t.i. medino (arabsko belo mesto) z množico ozkih ulic in neštetimi trgovinami, še zlasti s tradicionalno trgovsko berbersko robo, kot so preproge, bobni in nakit. Prav tako se ni potrebno naprezati, da najdemo več mogočnih in zanimivih mošej ali palačo beja, ki je dandanes preurejena v muzej umetnin in starin. V bližini je Mošeja olivnega drevesa, ki je svoje čase služila kot muslimanska univerza. Danes za visoko šolstvo skrbi Univerza v Tunisu.

Fotogalerija